Rojen otrok,
to edino dekle v familiji.
Ne vem zakaj
slabo o njej sliim, a potem:

Vidim njen obraz in telo,
v oi ji zrem, modro nebo
in v dui vse drugo je kot zlo.

In le te divje oi in to noro telo,
ne vem, kako na nogah stojim?
Ubit razum, kako zabilo mi je srce,
samo e danes sem tak a drugi dan znorim.

Zveer junak,
a zajec v grmu sem v temi.
Do kam naj grem,
da ne bom ostal brez vseh sledi?

A le njen obris sanjam, ko spim.
In le glas iz ust njenih lovim.
Do nadaljnega komajda ivim.

Me rana skali, zaledenela me kri napaja,
preveliko dozo lepega sem dobil.
A ko pomislim le, da v bistvu sem sreen,
v barvah je naenkrat spet vse...

In e naprej, le mavrica vse bolj bledi,
morda le nebo se temni,
jaz vidim le par, ki odslej
z rokami se zdravi in poglej,
te roke so v ustih bile
in ni ne boli je le nain,
polepa ti dan in spomin,
le juban ti besno, le juban ti besno, le juban ti besno
daj e ti, daj e ti, daj e ti,
je zame arest azil, je zame arest azil, je zame arest azi